S plesom sem povezana že od otroštva. Najprej skozi družabne, baletne in ljudske plese, še prej pa skozi mojo babico, ki mi je igrala na balalajko, šivala pisana krila in zelo zgodaj prepoznala nekaj, kar je bilo zame popolnoma naravno.

Tisto odprto, iskreno živost, ki se je najmočneje pokazala prav skozi gibanje in ples. V razpuščenih laseh, vrtečem se krilu in otroškem užitku v telesu je videla nekaj resničnega — in temu je znala dati prostor, sprejetost in svobodo, da se izrazi.

Kasneje se je življenje večkrat obrnilo drugače. Bilo je veliko selitev, prekinitev in obdobij, ko je bil ples v meni bolj skrit kot živ. A gibanje se je vedno znova vračalo v moje življenje. Ne kot tehnika ali forma, ampak kot način, kako priti bližje sebi.

Že kot najstnica sem začela opažati, kako močno sta povezana telo in notranje stanje. Kako se stvari, ki jih ne izgovorimo, vseeno pokažejo v drži, dihu in načinu gibanja. 

Od leta 2010 naprej sem se učila skozi različna izobraževanja, treninge in raziskovalne laboratorije — pri ameriških, evropskih in tudi moskovskih učiteljih ter mentorjih s področja avtentičnega gibanja, somatskih pristopov, kontaktne improvizacije, improvizacije v terapiji, dela s senco, aikida, performativnega raziskovanja ter dela z družinami, otroki in ljudmi s posebnimi potrebami. 

 Ampak najbolj me je vedno zanimal trenutek, ko gibanje ne ostane več samo gibanje. Ko človek skozi telo nenadoma pride bližje sebi. Ko se nekaj sprosti, premakne in ponovno oživi.

Iz tega raziskovanja je postopoma nastal tudi Prostor svobode — prostor, kjer ni pomembno, kako “prav” se giblješ, ampak ali lahko skozi gibanje začutiš več stika s sabo, živosti, jasnosti in svobode.